Že četrto leto zapored smo za obiskovalce pripravili popotovanje v prazgodovino v obliki arheoloških izkustvenih delavnic, ki so potekale ob ribnikih na Verdu pri Vrhniki. Lepo jesensko soboto smo tako preživeli v času koliščarjev, na ”kolišču Brkatega Soma”.

Obiskovalce je na začetku njihovega sprehoda po prazgodovini pričakal deblak v izdelavi. Ob njem so lahko poskusili zakuriti ogenj z lokom, si ogledali replike prazgodovinskih sekir, izvedeli marsikaj zanimivega o surovinah, ki so jih koliščarji uporabljali ter obdelovali in seveda o gradnji deblaka.

Mlajše obiskovalce je na naslednji postaji čakal izziv v obliki interaktivne igre ”Koliščarsko kolo”. Ta jih je vodila skozi letne čase, v vsakem so jih čakala vprašanja in naloge, pri iskanju odgovorov pa so jim pomagali predmeti iz vsakdanjega življenja koliščarjev.

Da je bilo za izdelavo oblačil v prazgodovini potrebno kar precej spretnosti, so se lahko obiskovalci na lastne oči prepričali na delavnici predenja. V tem opravilu so se lahko tudi sami preizkusili, izvedeli pa so še, kako so koliščarji iz nitke stkali blago ter s čim so ga obarvali. (Naj)mlajši so se lahko poigrali v igralnem kotičku ”koliščarska kuhinja”, kjer so jih čakale žrmlje, posodice, pribor za prižiganje ognja, semena, žita in suho sadje. Okrasili so lahko tudi svojo koliščarsko posodo.

Koliščarji so bili spretni lončarji, iz gline so poleg posodja izdelovali tudi figurice, okrasne jagode, uteži za statve, predilna vretena ter kalupe, v katere so metalurgi vlivali staljeno rudo. Na lončarski delavnici so se lahko obiskovalci ob izdelavi predmetov iz gline prepustili ustvarjalnosti.

Veliko navdušenja je ponovno požela metalurška delavnica. Kovino smo talili na odprtem ognjišču, da bi dosegli dovolj visoke temperature, pa smo si pomagali z dodajanjem zraka z usnjenimi mehovi. V glinene kalupe smo vlivali sekire, s tehniko izgubljenega voska pa smo izdelovali prstane. Pri tem postopku je potrebno predmet najprej izdelati iz voska ter ga obdati z glinenim kalupom. Ko se ta posuši in vosek v njem stali, vanj vlijemo staljeno kovino, ki zavzame sedaj prazen prostor. Ko se kovina strdi, razbijemo kalup in izdelek iz kovine je tu.

Koliščarji so precejšen del hrane in surovin kljub razvoju poljedelstva in živinoreje še vedno pridobivali z lovom. Obiskovalci so se tudi sami lahko preizkusili v streljanju z lesenim lokom na tarčo. Za konec pa so si med sprehodom ob ribnikih lahko ogledali še razstavo Ljubljanica.